Prikaz objav z oznako pivo. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako pivo. Pokaži vse objave

sobota, 10. november 2012

JZ Anglija in Cornwall: Pubi, Windsor, Stonehenge

Dan 1 - četrtek
Prvi dan smo popoldne iz Ljubljane poleteli proti Stanstedu, kjer smo prevzeli tudi naš rentacar. Let je bil poln, gneča na letališču pa tudi popolna. Mejno kontrolo so mučile naše osebne izkaznice z vsemi šumniki, ki jih premore naša abeceda. :o) Pri zadnjem od nas štirih je gospa že rahlo obupala in nas samo spustila skozi. Avto je bil super - precej nov golf, ki smo ga klicali Fricmu. Dovolj prostoren za vse štiri in prtljago, ki zaenkrat še ni bila preveč obsežna.

Slough

Bodoči mož je brez večjih težav prevzel krmilo in nas na desni po levi odpeljal mimo Londona do njegovega predmestja, kjer smo v centru Slougha spali v prvem Travelodgu. Ogromen, 24 ur odprt Tesco, je bil (jasno) za vogalom, spali pa smo praktično na glavni nakupovalni ulici, kar smo ugotovili šele zadnji dan. Ker je bil že večer, smo se po nakupljeni večerji odpravili do puba, najprej v The moon and spoon, nato pa smo se prestavili v manjši, lokalni pub The rising sun, praktično za vogalom od našega hotela. Tu smo naleteli na odlično skupino, ki je igrala vse vrste pesmi, od popa do rocka in to res fenomenalno. Po nekaj pivih, pepsiju in vroči čokoladi smo prvi dan potovanja zaključili.

Dan 2 - petek
Naslednje jutro je bil na vrsti Windsor, ki je bil oddaljen približno deset minut vožnje z avtom. N in P sta grad celo videla iz svoje hotelske sobe. Do gradu smo prišli po dvoriščih in ozkih prehodih med hišami, kjer bi velika večina britanske populacije najbrž težko prišla mimo. Grad smo si ogledali le od zunaj (kar je že tradicija na naših potovanjih po Otoku), saj je vstopnina precej visoka. Videli smo še poroko in se preko nakupovalne ulice (s skoraj nič ustavljanja) sprehodili nazaj do avta in se v soncu odpeljali proti Stonehengu.

Windsor, Stonehenge
Pred Stonehengom je bil manjši zastoj, vreme pa se je že skisalo. Deževalo je, pihalo in bilo precej hladno, imeli smo le 13 stopinj. Tudi Stonehenge smo si (midva že drugič) pogledali le izza ograje, saj s plačilom vstopnine še vedno ne prideš povsem zraven kamnov, zgodovina nas pa ni pretirano zanimala. Kosilo smo pojedli v McDonald'su ob cesti in se odpeljali proti Exeterju, kjer smo padli v prometno konico in se nato le še odpeljali proti Plymouthu, kjer smo imeli rezerviran naslednji hotel.

Ker pa smo hotele rezervirali že maja, kode za navigacijo pa sem si jaz v svoj potovalni zvezek napisala tik pred odhodom, sem seveda pozabila, da hotela nimamo v centru Plymoutha, pač pa ven iz mesta. Hotel smo sicer brez težav takoj našli, parkirišče tudi, plačali parkirnino, kar sem jaz odsvetovala, ker smo imeli namen it v trgovino, nakar smo ugotovili, da sploh nimamo rezervacije v tem hotelu :o) In smo šli nazaj, moji sopotniki niso bili preveč jezni name, ter se odpeljali proti pravemu hotelu v Saltashu. Prečkali smo Tamar bridge, ki povezuje Cornwall z Devonom. In težav s hotelom še ni bilo konec. Navigacija nas je pripeljala do nekih skladišč in temačnih ulic ob bencinski črpalki in prodajalnah avtomobilov, a smo s pomočjo uslužbenca bencinske črpalke kmalu našli hotel na drugi strani avtoceste. Spali smo na počivališču (tudi to je že tradicija naših potovanj).

Po večerji, počitku in nabiranju novih moči smo se odpravili proti pubu. Tokrat smo si zadali, da obiščemo čim več pubov in da moška poizkusita čim več piva. Da spoznamo še nočno življenje (verjeli ali ne, v vseg teh letih smo bili prvič zvečer zunaj) in lokalne izdelke. :o) Gospod na recepciji nas je usmeril  proti pubu, ki naj bi bil oddaljen deset minut. Pa smo šli, navodila smo razumeli le deloma :o) Kmalu je začelo deževat, N in P sta dežnik imela, midva pa ne. Pa se nismo dali. Na semaforju v Saltashu smo nekateri vedrili pod streho, A. pa je iskal, kam moramo iti. Rešil nas je en mladenič, ki je na srečo pritaval tam mimo, in nas usmeril v pravo smer. Tudi v tem pubu je bila ob petkih živa glasba, tete in strici so plesali in si dali duška, mi pa smo vsi premočeni uživali v opazovanju in okušanju specialite. Ker je kasneje še vedno deževalo in precej pihalo, smo se odločili, da gremo do hotela kar s taksijem, med čakanjem pa je bodoči mož iz enega funta dobil 13 funtov. Juhu! :o) Vožnja s taksijem je bila podobna vožnji z vlakcem smrti, saj smo drveli po praznih ulicah in skorajda skakali na klancih. :o)